Prešeren in njegovi sošolci v III. gimnaziji

 

Po ribniški dvorazredni trivialni šoli (1810–1812) je mladi France Prešeren šolanje nadaljeval v Ljubljani, najprej v 3. razredu normalke (1812/1813), nato na šestrazredni gimnaziji (1813–1819) in pred odhodom na Dunaj še na dveletnem filozofskem študiju na liceju (1819–1821). Vse tri šolske ustanove so bile nastanjene v velikem licejskem poslopju, pred katerim so leta 1889 postavili spomenik Valentinu Vodniku, ki se je kot profesor in ravnatelj gimnazije, nadzornik normalke in pisec prvih slovenskih učbenikov najbolj odlikoval v obdobju Ilirskih provinc (1809–1813). Po potresu leta 1895 so močno poškodovano licejsko poslopje podrli in na tem mestu uredili tržnico, medtem ko Vodnikov spomenik ostaja na svojem mestu do danes. Maketo poslopja si je mogoče ogledati na stalni razstavi v Slovenskem šolskem muzeju.

 

Leta 1816 je Prešeren končal tretji gramatikalni razred ljubljanske gimnazije, ki je bila kot šestrazredna srednja šola razdeljena na štiri nižje gramatikalne in dva višja humanitetna razreda. Kot jezikoslovna latinska šola je v nižjih razredih dajala predvsem temeljno znanje latinske slovnice, v višjih pa je dijake navajala, da so se na podlagi antičnih latinskih piscev in latinskih spisov cerkvenih očetov urili k lepemu in pravilnemu izražanju. Ker je bila povezana z licejem na višješolski stopnji izobraževanja, je imela tudi privilegij, da se je imenovala akademska.

 

Iz priloženih strani juventusa (gimnazijskega letnega poročila) III. razreda c.-kr. akademske gimnazije v Ljubljani v iztekajočem se letu 1816, ki ga hrani Slovenski šolski muzej, je razvidno, da so dijaki razvrščeni po uspešnosti. Na vrhu strani so najboljši trije, med katerimi je na drugem mestu France Prešeren. Kot najbolj uspešni so bili tudi nagrajeni (premio donati sunt). Nagrade so bile podarjene knjige ali denar. Nekateri so bili zaradi uspešnosti oproščeni plačevanja šolnine (exemtus a didactro). Šolnine tudi večina drugih dijakov ni plačevala. Poleg trem najboljšim je ni bilo treba plačati tistim štirim dijakom, ki so se v znanju in uspešnosti prvim trem najbolj približali (his proxime accesserunt).

Skupaj je bilo v III. razredu 53 dijakov, ki so za najboljšimi zabeleženi po abecednem seznamu priimkov, katerim sledijo njihova imena, dežela in kraj izvora, nato pa so v tabeli natisnjene ocene njihove uspešnosti pri posameznih šolskih predmetih. Eden ni bil uspešen in ni izdelal razreda. Velika večina dijakov je bila iz Kranjske (Carn.), med njimi pa je bilo največ Ljubljančanov (Labac.). Več dijakov je bilo iz Idrije, Vipave, Kamnika, Kranja, Škofje Loke, Gorij in Krašnje. Med Kranjci so prevladovali dijaki iz Gorenjske, iz drugih dežel pa so bili Henrik Klemenčič iz Senja na Hrvaškem in Franc ter Ignacij Oblak iz Braslovč na Štajerskem.

 

Kdor je na Kranjskem v prvi polovici 19. stoletja hotel kaj pomeniti, se je moral šolati predvsem na ljubljanski gimnaziji, ki je odpirala pot do višje izobrazbe na liceju in prav tako na univerzi v Gradcu ali na Dunaju oz. drugod po Avstrijskem cesarstvu. Šolskih predmetov ni bilo veliko. Poleg vedenja in verouka so se učili latinščino, zemljepis in zgodovino, matematiko in fiziko. Pouk je večinoma potekal v latinskem jeziku. Prešeren v III. razredu gimnazije navkljub svoji izjemni sposobnosti in nadarjenosti, ki ju je kazal od prvih šolskih let, le ni bil najboljši. Morda je bil v boju za prvo mesto v nadaljevanju prav zato še boljši.

 

Mag. Stane Okoliš,

direktor Slovenskega šolskega muzeja

 

VIR: Juventus caesareo – regii gymnasii academici Labacensis, Ljubljana MDCCCXVI (1816), v: Slovenski šolski muzej, razstavna zbirka, inv. št. 5916.